Od 31. avgusta do 3. septembra 2026 je v Traunkirchnu v Avstriji potekal 20. evropski kongres gozdne pedagogike, ki je letos v ospredje postavil biotsko raznovrstnost v evropskih gozdovih in načine njenega približevanja javnosti z metodami gozdne pedagogike. Kongres je gostil Gozdarski center za usposabljanje za gozdove (ang. Forest Training Centre), del Nacionalnega raziskovalnega centra za gozdove.
Kongres je združil strokovnjake in gozdne pedagoge iz različnih evropskih držav ter ponudil številne priložnosti za izmenjavo znanja, izkušenj in dobrih praks. Program je vključeval predavanja, praktične delavnice v gozdu ter predstavitve različnih pristopov k učenju o gozdu in biotski raznovrstnosti. Med številnimi predstavitvami so posebej izstopale štiri, ki so pokazale, kako raznolika je lahko gozdna pedagogika in kako močno lahko povezuje znanost, stroko, naravo in ljudi.
Dr. Katharina Lapin (BFW - Austrian Research Centre for Forests) je v svojem predavanju Forest Biodiversity in a Changing Climate: From Scientific Evidence to Connected Forest Pedagogy izpostavila povezovanje znanstvenih spoznanj o gozdni biotski raznovrstnosti z gozdno pedagogiko. Njena predstavitev je bila pomemben opomnik, da mora biti gozdna pedagogika tesno povezana z aktualnimi znanstvenimi spoznanji – hkrati pa lahko prav gozdna pedagogika pomaga znanost približati ljudem.
Zelo navdihujoča je bila tudi predstavitev Irene Gianordoli (BFW) o projektu Forest Groove, ki povezuje gozdno pedagogiko, bioakustiko in raziskovanje gozdnih zvokov. Otroci se pri projektu učijo poslušati gozd na drugačen način in izdelajo svoje preproste pripomočke za poslušanje oziroma snemanje zvokov. Takšni pristopi otrokom omogočajo, da narave ne le opazujejo, temveč jo tudi raziskujejo.
Posebno zahtevno področje gozdne pedagogike je v svoji predstavitvi predstavila Elisabeth Bernecker (Jagdschein.at), ki preko metod gozdne pedagogike dela z lovci. Pri tem poskuša vzpostaviti globlje razumevanje odnosa med človekom, gozdom in prostoživečimi živalmi ter poudarja pomen etičnega odnosa do narave.
Močan vtis pa je pustila tudi predstavitev Günterja Dünserja, gozdarja z dolgoletnimi izkušnjami, ki svoje znanje že vrsto let prenaša na otroke in druge skupine. Njegov projekt je prejel nagrado, vendar je bilo še bolj zgovorno pismo deklice, ki se mu je zahvalila za skupni teden in zapisala, da je bil to zanjo najboljši teden v njenem življenju. Takšni trenutki pokažejo, da lahko gozdna pedagogika preseže zgolj posredovanje znanja – in pusti sled, ki jo človek nosi s seboj še dolgo potem, ko zapusti gozd.
Pomemben del kongresa je bilo tudi mreženje in povezovanje evropskih strokovnjakov. Poleg številnih neformalnih priložnosti za izmenjavo izkušenj je potekal tudi sestanek FCN podskupine za gozdno pedagogiko, v okviru katerega smo razpravljali o aktualnem delu in razvoju gozdne pedagogike v evropskem prostoru.
Poseben pomen je imel tudi prispevek Dirka Schmechla, nekdanjega predsednika podskupine FCN, ki je na jubilejnem, 20. kongresu ponovno nastopil s predstavitvijo. Njegova udeležba je bila še posebej simbolična, saj je kongres predstavljal pomemben mejnik v zgodovini podskupine. Lepo je bilo videti, kako se skozi takšne dogodke prepletajo različne generacije raziskovalcev in gozdnih pedagogov ter kako se znanje in ideje prenašajo naprej.
Udeležba na kongresu je bila tako priložnost za pridobivanje novih strokovnih znanj in metod, predvsem pa za srečevanje z ljudmi, ki na različnih koncih Evrope na svoj način iščejo odgovor na isto vprašanje: kako ljudi ponovno povezati z gozdom in jim pomagati razumeti, zakaj ga moramo ohraniti.
Kongres je pokazal, da je gozdna pedagogika veliko več kot učenje o gozdu. Je prostor za povezovanje znanosti in prakse, otrok in odraslih, ljudi in narave – predvsem pa način, kako lahko znanje postane izkušnja, izkušnja pa odnos.
Pripravila: Ajša Alagić
Avtorici fotografij: Ajša Alagić (GIS), Suzana Podvinšek (ZGS)
